Zapri

Zdravi izzivi št. 26, 20. 9. 2016

(RAZ)MIGAJMO (SE)

Gre za edino metodo, s katero z zmanjševanjem truda dosežemo boljše rezultate. Učenec ne bo med izvajanjem lekcije nikoli slišal stavkov: potrudite se, dajte več od sebe, zdržite še malo, stisnite še malo, premagajmo prag bolečine ...

Tema: Se gibamo pravilno?
Strokovno o metodi Feldenkrais 
Izziv: Pravilno plavanje


SE GIBAMO PRAVILNO?


Podobno, kot ljudje za preživetje potrebujemo vodo, hrano, zrak in druge elemente, brez katerih bi kmalu izčrpali svoje fizično telo, potrebujemo za dolgoročni obstoj in zdravje tudi gibanje. Nekako nam je uspelo v kotičke svojih umov pospraviti zavedanje, da ljudje nismo bitja, ustvarjena za dolgotrajno sedenje, ležanje in mirovanje, ampak je naše naravno delovanje v gibanju. Ko pa gremo korak dlje v tem vprašanju, se bo le redko kdo zares zavedal, da ni vsako gibanje tudi zdravo.

Katero gibanje pa bi lahko vsaj v splošnem šteli za zdravo? Je to hoja, tek, telovadba, raztezanje, joga ali športi, ki zahtevajo moč in vzdržljivost? Diplomatski odgovor bi bil, za vsakogar svoje. Pa vendar ne gre za obliko športa, ampak za naše izvajanje giba. Vsi imamo svoje privzgojene gibe. Smo lahko prepričani, da je naša hoja privzgojena pravilno, torej tako, da je popolnoma v skladu z našim gibalnim aparatom telesa? Podobno, kot smo skozi odraščanje in druženje z oponašanjem prevzeli vzorce obnašanja, govora, kretenj ... smo prevzeli tudi vzorce gibanja. V letih nenehnega ponavljanja smo jih privzeli za svoje in jih zapečatili v našem živčnem sistemu. Med njimi je precej takšnih, ki niso primerni za naše telo in lahko našemu organizmu predstavljajo celo moteče, travmatične in s časom zelo nezdrave gibalne izkušnje, ki se poglabljajo tudi do napačnega dihanja, omejene gibčnosti in neprožne hrbtenice.

Prav to se je zgodilo gospodu Moshe-ju Feldenkraisu, doktorju fizike, inženirju in znanstveniku, pa tudi aktivnemu atletu in spoštovanemu inštruktorju juda. Ko se mu je okrog njegovega petdesetega leta obnovila stara poškodba kolena, da ni mogel več hoditi, zdravniki pa so mu priporočili operacijo kolena, ki je ni želel sprejeti, se je poglobil v svoje stanje in začel raziskovati vzroke zanj. Omejevala ga je bolečina, zato je začel z zelo majhnimi, nežnimi gibi raziskovati uporabo svojih kolen. Ker je pristopil k temu zelo znanstveno in analitično, se je ob izobraževanju iz anatomije, nevrologije in drugih medicinskih vejah usmerjal na vprašanje, kako bi hodil brez bolečine. Njegove športne izkušnje so mu bile pri tem v oporo. Naučil se je hoditi tako, da ni več čutil bolečin. Ob tem je razvil zelo pretanjeno razumevanje, kako ozavestiti svoje osnovne gibalne funkcije in se jih naučiti izvajati drugače.

To je postalo kasneje osnova za danes poznano in priznano metodo Feldenkrais. Svoje znanje je gospod Feldenkrais izpopolnjeval in prenašal na druge ljudi, začel je poučevati ozaveščanje skozi gib in pravilne vzorce gibanja, ki ljudem ne le niso več povzročali bolečin, ampak so jih odpravili. Svoje znanje je začel prenašati na bodoče učitelje in do izteka svojega življenja izobrazil okrog 300 učiteljev. Z njegovo smrtjo pa se njegova znanja niso izgubila, povezana so ostala v krogu združenja, ki je kasneje preraslo v mednarodno gibanje oz. Mednarodno federacijo Feldenkrais. Metoda je prisotna tudi v Sloveniji, zahvaljujoč nekaterim navdušenim posameznikom, ki so se podali na pot nekaj letnega šolanja v tujini. Na domačih tleh povezano delujejo pod okriljem spletne povezave http://www.feldenkrais.si.

Metoda Feldenkrais deluje na osvobajanju vzorcev, ki smo si jih privzgajali in privajali skozi življenje in nam omogoči odkrivanje novega načina gibanja, mišljenja in samozavedanja. S pomočjo nežnega, komaj zaznavnega giba skozi izvajanje vaj sami raziskujemo svoje telo, prav tako, kot je to počel gospod Feldenkrais. Začnemo se zavedati, kako so človeški razvoj, učenje in gibanje medsebojno povezani.

Rezultati lekcij so vedno osupljivi. Izboljšajo se drža, gibljivost, koordinacija, popustijo napetosti v mišicah, zmanjšajo se bolečine, neredko pa se izboljša tudi splošno psihično stanje človeka in dvigne samopodoba.

Če ne preko lastne izkušnje, pa po izkušnjah naših bližnjih večina med nami pozna situacije, ko gibi povzročajo z leti vse večje bolečine. Še posebej je to izrazito pri ljudeh, ki jih je poklicna pot preko ponavljajočih se »neustreznih« gibov pripeljala na rob gibalnih zmožnosti. Operacije zmorejo le delno popraviti ali izboljšati stanje, medtem ko metoda Feldenkrais po pričevanju mnogih, ki so jo že preizkusili, lahko popolnoma spremeni gibanje, doživljanje in bolečino. Seveda pa ne gre za čudežno paličico, pač pa je za to potrebno nekaj volje in potrpežljivega dela. In ustrezno vodenje. Zato smo za besedo o tej metodi poprosili strokovnjakinjo, učiteljico metode Majo Smole.

 

STROKOVNO O METODI FELDENKRAIS


Maja Smole

Poklicna pot je Majo Smole po študiju tržnega komuniciranja vodila v marketinške vode, danes je finančna direktorica in partnerica Skupine Formitas. Ob poklicni pa je gojila in gradila še drugo plat – ljubezen do plesa in mažoret. Od trinajstega leta je bila aktivna članica Kočevskih mažoret, mentorica in trenerka večih skupin, kasneje tudi državna in mednarodna sodnica NBTA zveze (National Baton Twirlig Assosiation). V svojem več kot 25-letnem mažoretnem udejstvovanju je bila dnevno vpeta v gibanje – trening mažoretnih tehnik in ples. Leta 2010 je v Kočevju odprla plesno šolo. Kljub temu, da pleše že nekaj časa samo rekreativno, ostajata gib in gibanje v središču.

S Feldenkrais metodo se je prvič srečala na Konferenci plesne medicine v organizaciji JSKD-ja. Po predstavitvi je metodo sama preizkusila na dvodnevni delavnici pri Nuši Romih Masnoglav. In to je bila prelomna točka. »Po 30 letih plesanja, gibanja, treniranja, po vseh letih prepričanja, da zares poznam svoje telo, sem odšla z delavnice pretresena in zelo ponižna, kako malo vem o svojem telesu, procesih, ki se v njem dogajajo, kakšne so zakonitosti gibanja, ki niso vidne na prvi pogled ... Dva meseca kasneje sem se vpisala na izobraževanje Feldenkrais metode na Feldenkrais Inštitut na Dunaju.«

 

Po dveh letih je postala certificirana učiteljica ATM metode (Awereness Through Movement) in po štirih letih certificirana učiteljica FI metode (Functional Integration). Obe metodi sta del Feldenkrais metode. Pri ATM gre za skupinsko učenje, gre za zbir več kot 2.000 lekcij, najpogosteje v ležečem položaju, poleg tega pa obstaja tudi cela vrsta lekcij sede, stoje, ali v drugih položajih. Učitelj vodi učence skozi lekcijo samo z govorom, bistveno je, da vsak sledi lekciji v svojem okviru s svojim tempom in svojimi zmožnostmi. FI pa je individualno delo s posameznikom. V osnovi gre za podobne gibe, le da jih tu predlaga učitelj preko kontakta z učencem. Lekcija se izvaja na za to prilagojeni mizi, stolu, redkeje na tleh ali stoje.

 

Z metodo Feldenkrais res da ne treniramo ničesar v klasičnem tolmačenju besede trening, vendar treniramo sposobnost našega zavedanja, osredotočanja in občutenja stvari, ki so šle morda doslej mimo nas. Ker smo ljudje izjemno eksterno naravnani in ker za trenutno preživetje tega ne potrebujemo, smo pozabili opazovati, kaj se dogaja z nami in v nas. Ta metoda nas uči prav tega opazovanja na zavedni ravni, oziroma nas na to spet spomni.

 

Deluje pa tudi na nezavedni ravni. Maja razloži: »Z usmerjanjem pozornosti se v našem telesu ustvarjajo nove komunikacijske poti med možgani in posameznimi deli telesa – možgani se naučijo gibe obdelati z drugačnega zornega kota. Ničesar pa ne pričakujmo čez noč. Neredko sicer učenci začutijo po izvedbi lekcije določene spremembe, doživljanje in občutenje sebe. Pogosto povedo, da se počutijo nenavadno, da je določen del telesa drugače občutiti, kot ga je bilo prej. To pomeni, da se je v organizmu skozi izvajanje lekcije že zgodila neka sprememba. Gre za neke vrste »hipno« spremembo, ki pa lahko po določenem času izzveni – še posebej, ko se vrnemo k svojim obstoječim vzorcem delovanja. Prava sprememba, ki je dolgotrajna in od katere imamo res koristi, se zgodi takrat, ko jo telo ponotranji, ko telo zamenja stare vzorce delovanja z novimi. Življenje ne deluje na »instant« način - če svoje telo trideset let spravljamo v stres s takšnimi in drugačnimi oblikami delovanja, ne moremo pričakovati, da ga bomo ozdravili v petih dneh.«

 

Maja uporablja pri opisovanju metode izraze kot je učenje, lekcija, učitelj, učenec ... Tu ne gre za vadbo, človek s to metodo ne vadi ničesar, temveč se uči. Gib uporablja kot sredstvo, preko katerega se nauči o svojih optimalnih zmožnostih. Konstrukcije naših teles so si podobne, vendar še zdaleč nismo enaki. Kar je za nekoga optimalno, je za drugega lahko ovirajoče. Bistvo je torej najti optimum v svojih lastnih okvirih. Ko se gibljemo optimalno glede na naše danosti, se gibljemo z lahkoto, udobno in brez bolečin. Zato je ključno, da ugotovimo, kje so vzorci in navade, ki nam stojijo na poti do tega. Že ugotovitev, da naše telo ne deluje optimalno, je dosežek. Ljudje smo bitja navad in vzorcev. Ti nam v največji meri seveda omogočajo čimbolj nemoteno življenje. Bistvo metode Feldenkrais je v tem, da ponudi našemu organizmu orodje, s katerim se naučimo prepoznati škodljive ali odvečne vzorce in jih nadomestiti z ustreznejšimi.

 

»Kolikor je meni znano, gre za edino metodo, s katero z zmanjševanjem truda dosežemo velike rezultate. Kaj to konkretno pomeni? Učenec ne bo med izvajanjem lekcije nikoli slišal stavkov: potrudite se, dajte več od sebe, zdržite še malo, stisnite še malo, premagajmo prag bolečine ... Metoda deluje zgolj po principu »manj je več«. Ko hočemo več, dosežemo manj. Najbolj fascinantna in tudi najtežja lekcija je, da se naučimo, kaj pomeni delovati v okviru udobja. Kje je meja, ko je gib še udoben in kje postane težak? Velika težava, ki jo opažam pri učencih, je nepoznavanje lastnih mej udobja. Pri doseganju športnih rezultatov seveda ne moremo delovati samo v coni udobja. Prav tako na večini poklicnih področij. Tam je treba vedno več, bolje, hitreje, močneje,« razloži Maja.

 

Čeprav zveni nenavadno, je začeti z metodo zelo enostavno. Odločimo se lahko med skupinsko delavnico (ATM) ali individualno lekcijo (FI), udeleženci ne potrebujejo nikakršnega predhodnega znanja, priprave ali česarkoli drugega. Metoda ne predpisuje posebne opreme, priporočljivo je, da smo oblečeni v udobna oblačila, ki kar najmanj ovirajo gibanje. Pogosto pride prav tudi dodatna jopica ali nogavice – metoda se izvaja večinoma v počasnem tempu, v katerem se telo ne pregreva. Zaključene delavnice običajno trajajo en ali dva dni, udeleženci dobijo malce bolj zgoščen vpogled v samo izvajanje metode. Če se odločimo za individualno lekcijo, se izvajalec na prvi uri pogovori z učencem, ugotovita želje, posebnosti, morebitne težave, bolezenska stanja ali operativne posege. Metoda sama je sicer zelo nežna in neinvazivna, je pa potrebno, da je izvajalec seznanjen s stanjem.

 

Metoda je primerna za vsakogar, uporabljajo jo profesionalni športniki, glasbeniki, plesalci, amaterski športniki ... pa ljudje, ki bi želeli izboljšati svojo držo, razbremeniti organizem, se enostavno dobro počutiti. Seveda pa se k njej zatečejo tudi ljudje, ki jih tarejo različne bolečine – v vratu, rokah, ramenih, križu, kolkih ... in so posledica slabe drže, enoličnih ponavljajočih gibov, dolgotrajnega enoličnega vztrajanja v določeni drži, kot je na primer sedenje ... Metoda je uporabna za rehabilitacijo po operativnih posegih, po poškodbah, zlomih. Primerna je tudi, kadar je določen ud imobiliziran dlje časa. Metodo je Jeremy Krauss, pri katerem je študirala tudi Maja in je eden neposrednih učencev g. Feldenkraisa, nadgradil tudi za delo z otroki s posebnimi potrebami.

 

Metoda pa ni terapija, ni način zdravljenja in ni čudež, s katerim odpravimo naše težave. Je odlično orodje za dvig kvalitete življenja. Maja Smole si je na začetku predstavljala, da bo metodo Feldenkrais uporabila predvsem kot dopolnilo rednim plesnim treningom in na ta način pomagala plesalkam, da spoznajo svoje telo, jim predala v roke orodje, preko katerega bodo sposobne ugotoviti, od kod težave in kako si pomagati. Kmalu pa je ugotovila, da lahko metodo ponudi tudi ljudem, ki imajo zaradi pretežno sedečega dela različne fizične težave – najbolj so na udaru tegobe v križu, ramenskem obroču, vratu ... Tako je sedaj njeno delovanje z metodo usmerjeno pretežno v ti dve skupini.

 

Na povezavi www.feldenkrais.si lahko preverimo, kje in kdaj se pripravljajo delavnice ter kje in kdaj se izvajajo redni urniki ATM lekcij. Največkrat se ATM lekcije organizirano izvajajo enkrat do dvakrat tedensko, vendar tudi tu ni pravila. Poleg tega ni nobene ovire, da človek po določenem času, ko ugotovi, katere lekcije mu najbolj odgovarjajo in jih že zna tudi sam ponoviti, to naredi doma. 

 

 

IZZIV: KAKO SEDIMO?

Čudovito bi bilo, da bi lahko metodo Feldenkrais posredovali preko video posnetka in razlage. Pa žal ne gre tako. Gre za vodeno delo in občutenje hkrati. Šele ko občutimo, lahko razumemo, pa še takrat večino ljudi bega, zakaj se je nekaj zgodilo. Pri tem pa je res pomembno, da človek ni prepuščen sebi, ampak da ga učitelj vodi skozi izvedbo lekcije. Maja Smole pa nam je pripravila predlog izziva, ki se ga lahko lotimo sami, da bomo morda lažje razumeli, kje tiči ključ.

Gibanje človeka se je skozi čas pošteno spremenilo. Novodobne tehnologije nam omogočajo, da vse več opravil, ki smo jih morali nekoč sami opraviti, zdaj namesto naredijo stroji. Kramp, motiko in lopato so zamenjali miza, stol in računalnik. Naloga, ki jo moramo opraviti, težava, ki jo moramo rešiti, od nas zahteva ure in ure, preživete v prisilni drži. Človek pač ni bil ustvarjen za sedenje in za to, da ima dolge ure oči uprte v točko na isti razdalji. Kaj torej lahko naredimo, da bi bilo naše sedenje čim bolj zavestno?

 

Če smo že prisiljeni sedeti večino dneva, poskusimo pregledati, KAKO sedimo. Kot vemo, bi naj bilo pravilno sedenje takšno, ki omogoča optimalno podprt skelet z vso mišično maso na njem. Seveda takoj sledi vprašanje, kdaj je naš skelet optimalno podprt? Ljudje imamo na spodnjem delu medenice dve kosti – sednici. Gre za kost, ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika služi kot KOST ZA OPORO PRI SEDENJU. Ljudje pa pogosto ne sedimo na sednicah. Torej nekako smo zvrnjeni z njih, bodisi naprej, bodisi nazaj. V takšnem položaju je medenica nagnjena naprej ali nazaj in ne zmore več optimalno opravljati svoje naloge podpore pri sedenju. Ko ima skelet optimalno podporo, so lahko mišice kolikor toliko sproščene. Če medenica ne more opraviti svoje naloge in skelet nima podpore, bodo to naredile naše mišične skupine. Nekako nas pač morajo vzdrževati v pokončnem položaju, zato bodo prevzele nase levji delež posla. Kar pomeni, da bodo določene mišične skupine nenehno obremenjene.

 

Naš izziv bo torej tokrat ugotoviti, kako sedimo. V prvem delu bomo poiskali sednici, v drugem delu pa bomo pogledali, kako dejansko sedimo v različnih situacijah. 

 

1. NAJDIMO SEDNICI

  • Vzemite stol z dokaj ravnim in ne premehkim sedalnim delom. Sedite bolj proti robu stola, tako da se ne naslanjate na naslon. Stopala položite vzporedno na tla, pod koleni in v kolkih naj bo kot 90 stopinj.
  • Z rokama sezite pod zadnjico. Če ne gre z obema naenkrat, naredite to postopoma, najprej eno, nato drugo stran. Dlan položite na stol in sedite na roko.
  • Sedaj premaknite medenico malo naprej in malo nazaj. S premikom imam v mislih gib, s katerim se po roki nekako »zarolate«. Ne drsajte naprej in nazaj, torej svoje pozicije na sedežu ne premikajte.
  • Poskusite začutiti sednico. Sednica je na koncu dokaj koničasta in ko boste sedeli natančno na njej, boste jasno začutili točkast pritisk na hrbtišče roke, na kateri sedite oz. na obeh, če lahko. Položaja nog in stopal ne spreminjajte.
  • Če sednice ne najdete ali niste prepričani, da ste jo našli, izvlecite roko in se malo pomudite pri občutku sedenja na tej strani sedaj – manjko roke pomeni novo informacijo. Malce počakajte in poskusite znova. Tokrat poskusite podložiti roko na drugo mesto. Morda bo na začetku potrebno nekaj poskusov, da vam bo uspelo. Dlan naj bo položena na sedalo.
  • Ko sednico najdete in ste našli tudi točko najmočnejšega pritiska na roko, postanite radovedni. S tem ko premikate medenico naprej in nazaj, delajte zelo počasi, opazujete kdaj pritisk popusti. To pomeni, da ste zdrseli dol s sednice. Poskusite najti to točko v obe smeri. V tem položaju medenica nima več optimalne podpore.
  • Opazovanje lahko sedaj razširimo na zgornji del telesa. Opazujmo, ali se drža zgornjega dela telesa spreminja glede na položaj medenice. Torej kakšna je naša drža, ko sedimo natančno na sednicah in kakšna, ko zdrsimo z njih nazaj ali naprej. Opazujmo hrbet – križni del, zgornji del, opazujmo nagib glave, opazujmo trebušni del. Vse, kar nam pritegne pozornost. Ne pozabimo – delajmo zelo počasi in le tako močno, kolikor je udobno. Ne tiščimo in ne uporabljajmo večje mišične sile, kot je potrebna, da naredimo premik. Gibi bodo zaradi tega precej neznatni. Bistveno je, da čutite spremembo teže na vaši roki.

2. KAKO DEJANSKO SEDIMO

  • Drugi del izziva je namenjen temu, da ugotovimo, kako dejansko sedimo v vsakodnevnih situacijah. To naredimo spontano, usedemo se tako, kot smo navajeni in o tem ne razmišljamo. Vzemimo tri najpogostejše situacije:

    • sedenje za računalnikom v pisarni
    • sedenje v avtu
    • sedenje na kavču ob TV-ju ali branju knjige.

    Usedite se tako, kot navadno sedite, vendar potem zavestno pomislite na naslednje stvari:

    • Ali čutim sednice?
    • Kje v mojem telesu je točka največjega pritiska?
    • Kako je obrnjena medenica – ali jo sploh znam locirati?
    • Ali so se kje v mojem telesu zgodile rotacije? Na primer: če sedim na kavču s spodvitimi nogami v eno smer, telo pa je obrnjeno naravnost, je nekje v telesu zagotovo prišlo do rotacije. Jo znam najti?
    • Kakšen je položaj nog?
  • Pri vsaki od zgoraj navedenih situacij, si postavite ta vprašanja. V položaju, v katerem ste, poskusite najti sednice tako, kot smo naredili v prvem delu. Če ugotovite, da ne sedite na sednicah, ali lahko položaj popravite tako, da boste?

     

    Preizkusite različne položaje in opazujte, kako se v posameznem položaju počutite. Morda boste med njimi našli položaj, ki se vam bo zdel boljši, lažji, morda se bo kaj v telesu nepričakovano razbremenilo. Morda boste ugotovili, da kljub večkratnim poskusom nikakor ne morete locirati sednic. Morda boste ugotovili, da je tale izziv za vas brez smisla. Karkoli boste ugotovili ali ne boste ugotovili – nekaj se boste naučili. Kaj je to, ostaja pri vas.

     

    Če vas bo po tem začetnem raziskovanju začelo zanimati, kako doživeti trenutek zavedanja svojih gibov, zavestnejše gibanje v celoti in z njim občutek lahkotnejšega telesa, vabljeni na preizkus metode Feldenkrais. Za informacije lahko pišete Maji Smole na el. naslov maja.smole@formitas.si.

     

     


    Na Zdrave izzive in novice projekta Na mavrici zdravja se lahko naročite tukaj.


    Sorodne povezave:

    Rubrika Teme
    MODROST NARAVE Zdravi izzivi št. 1, 24. 9. 2015: Blagodejno sevanje zemlje
    Zdravi izzivi št. 5, 17. 11. 2015: Kisik je hrana za celice
    Zdravi izzivi št. 9, 12. 1. 2016: Zelišča za ravnovesje
    Zdravi izzivi št. 13, 8. 3. 2016: Lepota od znotraj?
    Zdravi izzivi št. 17, 3. 5. 2016: Sonce po-zdravi
    Zdravi izzivi št. 21, 28. 6. 2016: Zdravo oblečeni?
    Zdravi izzivi št. 25, 6. 9. 2016: Zdravje v ritmu narave
    (RAZ)MIGAJMO (SE) Zdravi izzivi št. 2, 6. 10. 2015: Velike in male pasti sedenja
    Zdravi izzivi št. 6, 1. 12. 2015: Gibanje po meri človeka
    Zdravi izzivi št. 10, 26. 1. 2016: Novodobni zaporniki
    Zdravi izzivi št. 14, 22. 3. 2016: Joga ni akrobatika
    Zdravi izzivi št. 18, 17. 5. 2016: Priplezajmo do zdravja
    Zdravi izzivi št. 22, 12. 7. 2016: Plavanje za zdravje
    Zdravi izzivi št. 26, 20. 9. 2016: Se gibamo pravilno?
    JEJMO ZA ZDRAVJE Zdravi izzivi št. 3, 20. 10. 2015: Ayurveda - nismo vsi enaki 
    Zdravi izzivi št. 7, 15. 12. 2015: Sladki in omamni praznični čas
    Zdravi izzivi št. 11, 9. 2. 2016: Dopolnilo ni nadomestilo
    Zdravi izzivi št. 15, 5. 4. 2016: Pomladno čiščenje sebe
    Zdravi izzivi št. 19, 31. 5. 2016: Ali poživila poživljajo?
    Zdravi izzivi št. 23, 26. 7. 2016: Presna hrana
    Zdravi izzivi št. 27, 4. 10. 2016: Hrana ali kemija - je to vprašanje?
    STRESIMO STRES Zdravi izzivi št. 4, 3. 11. 2015: Stres - to smo mi sami 
    Zdravi izzivi št. 8, 29. 12. 2015: Znova najti sebe
    Zdravi izzivi št. 12, 23. 2. 2016: Dovoljenje za stres
    Zdravi izzivi št. 16, 19. 4. 2016: Koliko se cenim
    Zdravi izzivi št. 20, 14. 6. 2016: Umik pred dražljaji
    Zdravi izzivi št. 24, 23. 8. 2016: Masaža - sprostitev in poživitev
    Zdravi izzivi št. 28, 18. 10. 2016: Kdo je odgovoren za moje zdravje?